Prijateljica mi je povedala, da je za njeno diagnostiko potrebna kolonoskopija, ki jo mora opraviti do konca meseca. Torej se mora naročiti in biti kmalu na vrsti. Iz imenika si je izpisala vse ambulante kjer se izvaja kolonoskopija in naredila kar dolg seznam telefonskih klicev. Klicala je in klicala in naposled le dobila prosti termin, da bo do konca meseca lahko opravljena kolonoskopija.

Dogovorila se je za termin, ki ne bo opravljen v domačem kraju ampak bo morala kar oditi več sto kilometrov daleč. Prosila me je, če bi jo pospremila oziroma, če bi jo lahko peljala. Seveda sem takoj privolila in pogledala na koledar kako sem s časom. Vse je bilo v redu, nič nisem rabila premeščat. Na dan preiskave sva se zelo zgodaj odpravili od doma. Pri njej doma sva najprej spili kavo in se podali na pot. Vreme je bilo prijetno, na cesti ni bilo pretirane gneče in hitro sva ugotovili, da bova prišli pravočasno na termin ali pa malce celo prej. Med potjo sva klepetali in poslušali radio. Ona si je še malo dopisovala po sms in tako sva hitro prispeli na cilj. Parkirali sva avto in se podali v stavbo poiskat ordinacijo, kjer se opravlja kolonoskopija. Videli sva , da sta še dve v vrsti čakata pred nama, zato sva šli še malo ven na zrak. Prijateljica je bila malo nemirna, ni mi bilo vseeno za njo saj sem vedela , da jo je strah. Slišala sem, kakšna preiskava je ta kolonoskopija in nisem ji prav nič zavidala. Preusmerila sem pogovor na pot domov in na kosilo kjer se bova ustavili.

Že sva slišali klic njenega priimka in se hitro odpravili noter. Jaz sem se usedla v čakalnici in vzela nekaj revij za prelistat. Kmalu so se odprla vrata in prijateljica je že prišla ven. Zadovoljna, da je vse že mimo je rekla, da se je kar dalo zdržat. Objela sem jo in odpravili sva se po načrtu proti domu in vmes ustavili na kosilu.…