Človek ima določeno osebnost in z njo živi, osebna rast je nekaj kjer človek duhovno in duševno raste. Veste na svetu je ogromno ljudi, nekateri ne dajo popolnoma nič na osebno rast, nekateri dajejo preveč, nekateri pa ravno prav. Sama sem mnenja, da je osebna rast pri človeku še kako pomembna, kajti tako se izoblikujemo in postanemo nekaj. Ne izgubimo se v množici ljudi, ki ne vedo kaj si želijo in kako naj živijo, osebna rast ti da ravno to, da točno vemo kaj želimo in znamo živeti.

Sama kot otrok sem bila enostavno skrita tam nekje, nevidna, neopazna, tako sem sklepala, da bom šla skozi življenje najlažje in me nihče ne bo mogel prizadeti in jaz ne bom mogla prizadeti nobenega. Pa sem enkrat odrasla in kar naenkrat ugotovila, da pa je osebna rast nekaj kar jaz sploh ne poznam in da ker tega nisem imela, sploh nisem bila nihče. To pa me je bolelo, bolj kot kar koli. Raje bi videla, da me je kdo prizadel, da bi rasla in rasla iz izkušenj. Tako pa je moja osebna rast bila pri odrasli osebi na nuli.

Začela sem se spoznavati šele takrat, ko sem zapustila svoj dom, takrat se je moja osebna rast začela razvijati po malo in malo. Tisti občutek, ko spoznaš, da si nekdo, da si pomemben, da je tvoje mnenje samo tvoje in da je vse odvisno od tebe, kako boš živel naprej, je bil fenomenalen in hkrati žalosten, kajti takrat sem se zavedala koliko sem izgubila in moja osebna rast se je šele začela. Imela sem občutek, kot da moram vstati, se prebuditi in odrasti, takrat sem prvič spoznala kaj sploh sem, kaj imam rada in kaj ne. Nekaj najlepšega je bila zame osebna rast in danes se zavedam, da je ni nikoli dosti, osebna rast se dogaja vsak dan, le pozabiti ne smemo na njo. …