Kako bolj preprosto, bi živela, če me moja družina ne bi spravljala v stres neprestano po čisto nepotrebnem. Tako lepo sem si uredila življenje, da svet vidim lep in preprost, da ne kompliciram in da imam svojo družino v kateri sem srečna. No, če ne bi bilo mojih staršev, ki mi neprestano povzročajo stres in nikakor se tega ne morem znebiti, da se enostavno ne bi obremenjevala, ker itak ni pomembno in bo čez nekaj časa druga zgodba.

Moji starši so ko magnet, da ti pokvarijo dan z malenkostmi, jaz pa sem drugi magnet, ki se vse nalima name in stres pri meni zaradi njih je nekaj vsakdanjega. Kolikokrat sem že rekla, da se ne bom obremenjevala, ker bo itak minilo, pa ne morem, enostavno mi to leži na srcu.

Najslabše pa je, da se neprestano dela trenje po nepotrebnem, ki izvira iz prepričanja, da nič ne delam, da je moj otrok hudoben in tako pride do nesoglasja, jaz grem v svoj dom z mojim otrok, ker itak nima smisla biti pri njih, zvečer pa me začne boleti v prsih, ker ne zmorem več tega pritiska, tako stres naredi svoje. Noči imam pokvarjene in čez dan sem kot cunja. Ne razumem, kako lahko to nekdo dela z svojim otrokom, ki je priden, spoštljiv, pomaga, naredi vse za njih, v njihovih očeh pa je še vedno nič. Ta stres mene ubija, edina rešitev takrat je, da spet grem do njih in se začnem pogovarjati, vendar to je še ena rana, ko sem jaz spet tista, ki vse požre in gre naprej. Ne vem kako dolgo bom zmogla, verjetno pa ne več dolgo, ker ta stres, na meni pušča posledice in vedno bolj postajam mrtva po čustvih, enostavno se mi več ne da, ker me stres ubija rešitve pa enostavno ne vidim, ker se moji starši ne bodo sprememnili.…