Že kar nekaj časa pogrešam skupinski šport in imam željo, da se nekam priključim. Namreč česar koli sem se lotila sama, sem prenehala. Jaz potrebujem motivacijo drugih ljudi in da imam družbo. Sem namreč družaben človek in meni je res težko iti na trening sama. Tako kolesarjenje in tek odpadeta, ker tega ne počnem rada sama. 

Nekaj časa sem imela prijateljico, ki je z menoj hodila kolesarit in je bilo prav fino, a se je prijateljica preselila in tako sem ostala sama. Nekaj časa sem še vztrajala, potem pa sem odnehala in nisem hotela več kolesariti. 

Sedaj igram v popoldanskem času odbojko, tako ljubiteljsko, za druženje bi lahko rekli. Nikoli še nisem tako hitela na treninge, kot hodim sedaj. Odbojka in druženje z dekleti res veliko pomeni. Tako smo postale nekatere prave prijateljice in lahko rečem, da se je meni spremenilo življenje, ker sem že bila v fazi, da sem se začela zapirati vase. To pa vsi vemo, da ni dobro. 

Sedaj me odbojka drži pokonci, da sem zdrava in družabna. Velikokrat gremo še po treningu na pijačo in se imamo pav lepo. Najprej smo imele treninge le 2- krat na teden, sedaj pa jih imamo 4- krat, ker smo si vse tako želele. Nekatere pridejo le dvakrat, pa ne zato, ker bi tako želele, ampak ker večkrat zaradi obveznosti ne morejo. 

Odbojka je postala del mojega življenja, brez nje si ne predstavljam več tednov in mesecev. Najlepše jo je igrati poleti zunaj, ker lahko igramo tudi proti večeru, ko ni več vročine. 

…